Splošna knjižnica Ljutomer deluje že vrsto desetletij v skoraj 200 let stari mestni hiši, ki je že sama po sebi brezmejni zgodovinski vir, saj nenehno sobiva z našimi knjižničarskimi, bibliopedagoškimi, informacijskimi, spletnimi in še posebej domoznanskimi dejavnostmi. Z zavedanjem, da smo kulturni, povezovalni in dediščinski hram svoje pokrajine, se nenehno vključujemo v lastne in druge projekte ter navzven delujemo intenzivno povezovalno.

Polihistor in domoznanski poznavalec g. Srečko Pavličič je zapisal:

Veliko zapisanega je v naši knjižnici. Zloženo in oštevilčeno na policah, v omarah, na stojalih. Nekaj tudi skrbno zaklenjenega in posebej varovanega. Vse zato, da je na voljo uporabnikom, vam, nam.
Knjige, publikacije vseh vrst, originali, bibliofilske izdaje, faksimile, sivi tisk, razglednice in knjižnični drobiž, vse v zlati vezavi in sijočih barvah, dišečem tisku in bogatih nakladah, ostaja v senci drobnih vezanih listov, skromno popisanih, a neizmerno bogatih.

To so pravi zakladi naše knjižnice. Nastali nekoč v nekih drugih časih, tisočkrat prelistani, tudi pozabljeni, so danes tiste redkosti, ki jih prištevamo med kulturne spomenike in knjižnične enote posebne vrednosti. Z veliko pozornostjo smo jih nekaj izbrali, da jih predstavimo.

O domoznanski dejavnosti Splošne knjižnice Ljutomer lahko berete tudi v zgodovinski reviji Kronika: Iz zgodovine Ljutomera. (Letn. 70, št. 3, 2022, str. 961-966) https://kronika.zzds.si/kronika/issue/view/352/305

V obširni izdaji revije se vam kar na 495 straneh odstira kanček izjemno razgibane zgodovine ljutomerskega območja. Še precej gradiva, skritega v nacionalnih arhivih znotraj in zunaj slovenskih meja pa čaka skrbnih raziskovalcev, ki jih bodo prevetrili in proučili.

V dobro zgodovinsko branje vam bodo tudi članki iz Zgodovinskih listov, ki jih najdete na DLIB Slovenija

https://www.dlib.si/

Domoznansko gradivo je v knjižnici posebej ločeno v skladu z zakoni in pravilniki o varovanju materialnega gradiva. Deli se na:
– muzejsko knjižnico: domoznanska literatura, ki zajema zgodovino in posebnosti muzejske dejavnosti (807 knjig in serijskih publikacij);
– bibliofilska zbirka: bibliofilske izdaje, faksimile, miniaturke, rokopisne zapuščine in drugo (145 knjig);
– zbirka raritet: pomembne knjige naših avtorjev od 19. do 21.stoletja ter slovenski prvotiski (243 knjig);
– splošna domoznanska zbirka: knjižno in neknjižno gradivo, izdano na domačem prleškem območju (1140 knjig). Vsebuje tudi posebej ločen drobni tisk, diplomske in seminarske naloge ter Zgodovinske liste, ki jih naša ustanova izdaja že od leta 1991.

Fond knjig iz prejšnjih stoletij, ki šteje 133 enot, zajema vidnejša imena naše preteklosti: Leopolda Volkmerja, Petra Dajnka, Stanka Vraza, Antona Krempla, Božidarja Flegeriča, Jožefa Pajka, Radoslava Razlaga, Franca Miklošiča, Josipa Freunsfelda, Mateja Slekovca, Petra Skuhala, Jana Baukarta, Josipa Dravca, Cvetka in Manka Golarja in druge.

Podrobnejši pregled slovstva v Prlekiji najdete v članku: Ljudsko slovstvo v Prlekiji še živi avtorice Jasne Branke Staman (Zgodovinski listi. Letn.28, št. 1, 2021, str. 42-73).

Zaklad naše knjižnice je prav gotovo leta 1965 kupljen original Johana Weicharda Valvasorja Die Ehre dess Hertzogtums Crain. Štirje zvezki prve izdaje znamenite knjige iz leta 1689 je že ob nakupu bila zaščitena s črnimi usnjenimi platnicami. V drugem zvezku Slave vojvodine Krajnske je rokopisni zaznamek »ex Libris Sigefridi de Zergollern«, ob katerem so v kasnejšem obdobju dopisane letnice 1687, 1870, 1689 in 181-. Torej je bil prvi lastnik tega zvezka omenjeni Siegfried pl. Zergollern. Letnice in številke morebiti opredeljujejo čas pridobitve ali obdobje posedovanja zvezka.

Zergollerni so bili hrvaško-ogrska plemiška rodbina, ki jih pisni viri omenjajo od leta 1602 dalje. Rodbina je imela v lasti tudi nekaj posesti na današnjih slovenskih tleh. Znamenita Valvasorjeva Slava je bila tisti čas pogosta na policah plemiških knjižnic.

Naslednji zaznamek v vseh štirih zvezkih je pečat naslednjega znanega lastnika Ferda Soršaka. Priimek izhaja iz Slovenskih goric, a lastnik zaenkrat ostaja neznan.

Ob Slavi vojvodine Krajnske s patosom jemljemo v naročje tudi faksimile Biblia, tu je, vse Svetu pismu, Stariga inu Novega testamenta (1968). Slovenski reformator Jurij Dalmatin je to sveto knjigo vseh kristjanov kot eno izmed temeljnih del slovenskega pismenstva izdal leta 1584 v Wittenbergu. Celotne stroške tiska, ki so znašali vrtoglavih 8000 goldinarjev, so krile dežele Štajerska, Koroška, Krajnska in drugi donatorji. Za tiste čase je bilo to epohalno dejanje, biblijo pa so v našo deželo tihotapi v sodih in skrinjah.

Leopold Volkmer (1741-1816), duhovnik, pesnik, didaktični pisatelj, glasbenik, učitelj in narodni buditelj iz Ljutomera velja za prvega slovenskega socialnega pesnika in začetnika posvetnega pesništva na slovenskem Štajerskem. Govoril, pel in pisal je v jeziku, ki so ga govorili in peli ljudje s področja Slovenskih goric, verze še posebej s kmečko tematiko pa je tkal na način ljudskih pesmi.

Stanko Vraz (1810-1851), slovanofil in predstavnik ilirizma pri Slovencih, velja za prvega pravega zapisovalca ljudskih pesmi v Prlekiji, ljudsko gradivo pa je vestno zbiral tudi po drugih slovanskih deželah. Njegov zbirateljski opus obsega okoli 280 pesmi iz Prlekije, ki jo je pesnik, rojen v Cerovcu pri Ljutomeru imenoval »mali Štajer«. Danes njegov rojstni kraj nosi ime po njem: Cerovec Stanka Vraza.

Leta 1839 je v Zagrebu izdal okoli 60 pesmi iz Prlekije z naslovom Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskom, Koroškom i zapadnoj strani Ugarske. Žal te knjige naša knjižnica še ni pridobila ima pa ob njegovim drugih delih Djulabie: ljubezne ponude za Ljubico (1863).

Nikakor ne moremo mimo narodno zavednega malonedeljskega duhovnika, kaplana in odličnega govorca Antona Krempla (1790-1844), katerega poslanstvo je bilo prežeto z ljubeznijo do zgodovine in materinščine. Ob pesmih, pripovedih, pridigah, molitvenikih in šolskih učbenikih je njegovo najvidnejše zgodovinsko politično delo Dogodivšine štajerske zemle (1845), ki pokončo budi slovensko narodno zavest.

Zanimivo je v gotici zapisano antikvarno gradivo Josefa Carla Hofrichterja Lutteberg in Untersteier, seine Umgebungen, Bewohner und Gescichte, mit Urkunden-Regesten, auch Friedau, Polsterau und Wernsee betreffend (1850), ki zajema geografijo, zgodovino, krajepise Spodnje Štajerske, županstvo in c. kr. okrajno glavarstvo Ljutomer, register pomembnejših listin in spisov v arhivu trga Ljutomer od leta l. 1342, ko je Albert II. izdal pismo s privilegiji za Ljutomer, do l. 1838, listine trga Veržej od leta 1413 do 1846, listini mesta Ormož iz leta 1497 in iz l. 1795 ter trga Središče ob Dravi (Polsterau) za čas od 1487 do 1730.
Mariborčan J. C. Hofrichterja (1807- 1883) je pričujoče delo izdal v dobro bolnišnice v Ljutomeru. Na začetku knjige je oda Ljutomeru, ki jo je avtor prevedel v nemški jezik.

Več o delu pa v članku Nade Jurkovič Kdo je bil Josef Carl Hofrichter? v Zgodovinskih listih (Letn. 8, št. 1, 1999, str. 25-28)

Tudi dela znamenitega jezikoslovca Franca Miklošiča, skrbno hranjena v ognjevarni omari, uzrejo luč ob razstavah in obiskih skupin:

Slovensko berilo za šesti gimnazijalni razred (1854), Slovensko berilo za osmi gimnazijski razred (1881), Albanische Forschungen. 1, Die slavischen Elemente im Albanischen, mit einer Einleitung, welche die Ausbreitung des albanischen Volksstammes, die Quellen unserer Kenntniss der albanischen Sprache, die Laute derselben und die Versuche, diese Laute darzustellen, zum Gegenstande hat (1870), Geschichte der Lautbezeichnung im Bulgarischen (1883), Der Briefwechsel Franz Miklosich’s mit den Südslaven = Korespondenca Frana Miklošiča z Južnimi Slovani avtorice Katje Sturm-Schnabl (1991).

Meyers Konversations-Lexikon ali Meyers Lexikon je čudovita enciklopedija v nemškem jeziku Josepha Meyerja (1796-1856). Njegov Das Grosse Conversations- lexikon für die Gebildeten Stände, ki je pričel izhajati leta 1839 v Leipzigu, obsega kar 52 zvezkov in velja za najobsežnejšo dokončano nemško enciklopedijo 19. stoletja, imenovana tudi »der Wunder-Meyer« .

Naša knjižnica je obogatena s popolno 5. izdajo v 19 zvezkih (1894-1899) in z 20 zvezki 6. izdaje (1907-1913), ki jo je Bibliografski institut v Leipzigu in Dunaju izdal v 24 knjigah.

Vidno mesto naše dediščine predstavlja tudi rokopisna kronika Mateja Slekovca z naslovom Trg in župnija Ljutomer iz l. 1896, ki jo hrani arhiv Župnišča Ljutomer in je njegova najlepša kronika izmed vseh, ki jih je spisal. Teologu in zgodovinarju dr. Francu Kovačiču je bila bogat vir za knjigo Ljutomer: kronika trga in sreza iz leta 1926, ki je še danes med domačini najbolj brano domoznansko gradivo.

Slekovec je kot zgodovinar samouk zbral obsežno zgodovinsko dokumentacijo in napisal pomembne zgodovinske razprave o slovenski Štajerski. Slekovčev fond v Pokrajinskem arhivu Maribor je eden izmed najobsežnejših, vsebinsko najbogatejših osebnih fondov.

Med dragocenim arhivskim gradivom je tudi originalna zbirka Cankarjevih zbranih del v 20. knjigah, ki je izhajala v obdobju 1925-1936, za kar smo hvaležni darovalcu g. Gorazdu Tribniku.

Za sedanje in bodoče rodove pa še bogato, ustvarjalno in zelo raznoliko publiciranje ljutomerske knjižnice, s katerim se osvetljujejo domoznanski, zgodovinski, krajepisni, leposlovni, etnološki, umetniški, naravovarstveni pregledi pokrajine. Že desetletja izjemno bogato publiciramo, še posebej po zaslugi zdaj že upokojenih sodelavcev zgodovinarja Antona Ratiznojnika in polihistorja Srečka Pavličiča.

Vso to gradivo bralcem, obiskovalcem in ustanovam podarjamo brezplačno.

Rodoslovje kot delo domoznanstva

Med naše domoznanske edinstvene posebnosti prištevamo tudi 50 letno delo odličnega polihistorja, publicista in knjižničarja Srečka Pavličiča, ki je svoje življenjsko delo posvetil tudi rodoslovju, definirano kot »pomožna« zgodovinska veda. Na vsaki vidnejši razstavi v preteklosti znanih osebnostih je pripravil razčlenjena in z dokumenti proučena družinska rodoslovna drevesa, ki izpričujejo svojstvene pripovedi (Leopold Volkmer, Franc Miklošič, Ante Trstenjak, Ferdinand Lupša in ostali).

V 5 knjigah Rodbine naše fare (2013-2017) je v samozaložbi oživil vsaj 250 rodbin s področja Murskega polja, nekatera pred letom 1600 ali celo stoletje starejša. V njegovem osebnem fondu je nekaj čez 600 obdelanih rodbin in vsaj toliko priimkov. Z temeljitim raziskovanjem je primerjal vse matične knjige od župnij v Slovenskih goricah, Medžimurju, po bližnjih krajih Avstrije, varaždinski okolici, Prekmurju in še kje. Posebna vrednost pa poznavanju daje naveza na druge vire, kot so posestne in ženitovanjske listine, urbarji in drugi dokumenti. V mnogih primerih posega za imeni do leta 1505, tu in tam do 1480, povečini pa od 1650 dalje. Med kmeti, gorniki, tržani so tudi meščani ob blizu in daleč, tuji priseljenci in nekaj plemstva.

Kri ni voda, pravi pregovor.

Spet drugi pa, drevo in človek ne moreta živeti in rasti brez korenin. (citirano po korespondenci z g. Srečkom Pavličičem).

Po domoznanskem gradivo pa lahko posegate tudi na Digitalni knjižnici Slovenije (Dlib), ki skrbi za ohranjanje slovenske pisne kulturne dediščine v digitalni obliki. https://www.dlib.si/
Video (brez predhodne reklame) https://www.youtube.com/watch?v=AqsxTgUJepw

Povabljeni v knjižnico.