Zgodovinski listi

Zgodovinski listi so od leta 1992 letna publikacija, ki prinaša številne članke posameznih avtorjev o preteklosti Prlekije, družbenih dogodkih, ljudeh in pokrajini, združenjih in njihovih aktivnostih, spominskih manifestacijah in splošnem utripu v okolju. Raziskujejo arhive župnij z listinami, zapuščinami, pečati, davčine, vaške grbe, stare mejnike, obrti, posojilnico in hranilnico, rodoslovje starih ljutomerskih trških in okoliških kmečkih rodbin, vidne osebnosti, ki so delovale doma in po svetu, čitalnico, bralna, kulturna in druga društva, dolgotrajne mejne spore ob reki Muri in poplave, vdore Osmanov in krucev, čarovniške procese, tožbe, umore, sodbe …

Krajevna skupnost Železne Dveri

Leta 2022 izdani katalog (interno promocijsko gradivo) nam razodeva poglavitne kraje po vinogradnih gričih, njihove znamenitosti ter znane rojake. Na kratko še preberemo nekaj o zidanici Železne dveri (Abtov zid), Miklošičevi hiši in prvem vrtcu na vasi, ki je od 15. maja 1947 delovalo v Železnih Dverih, od leta 1950 pa v Gresovščaku.

Krvavi mošt

Pretresljiva izpoved iz prleške preteklosti v času obilne trgatve, ki jo je Rafael Pavličič izdal l. 2021. Pripoveduje o nesrečni usodi hlapčeka Mirkeca, o katerem so krožile govorice, da so ga nekoč pri neki kmečki hiši v Stročji vasi pustili cigani, pa so ga domači vzeli za svojega. Poleti je bil pastir, pozimi pa je poprijel za vsako delo, ki so ga zmogle otroške roke.

Ciperpajnski mlin

Zgodba, ki je leta 2021 nastala izpod peresa Rafaela Pavličiča, posega v čase, ko je bilo življenje prleških ljudi povsem drugačno in ožigosano s trdimi, včasih skrajno krutimi dogodki, ki so za vselej spremenili usode ljudi.

Zakaj Ciperpajnski?

Ledinsko ime Zipperer Wald (nemško) po prleško Ciperpajn je območje med Babinci vse do mejnika v Stročji vasi. Ob Ščavnici se je svoje dni (do srede 19. stol.) bohotil hrastov gozd. Danes je Ciperpajn samo se delček ozemlja preko čistilne naprave v smeri Pristave in Cvena.

Zakleta Ana

Slikanica Zakleta Ana, avtorja Srečka Pavličiča in ilustratorke Nade Stajnko, je nastala po prastari legendi, ki se že stoletja iz ust do ust širi pod današnjim Vardovim gradom v okolici cerkvice sv. Ane na Podgradju. Govori o zaljubljenem paru, Ani in Blažu, in o hudi grofici, ki je neizprosno nasprotovala mladi ljubezni. Tu je še kača z zlatim ključem okrog vratu, ki se še baje dandanes pojavlja vsakih 300 let, pa še to le za en sam dan.
Čas pa teče! Trikrat se je kača že pokazala in trikrat se še bo.

Nekaj o plemstvu

Publikacija Srečka Pavličiča iz l. 2020 predstavlja plemstvo, poseben sloj ljudi v času fevdalne družbene ureditve na področju Murskega polja.
Trg Ljutomer je kljub žaltavim in neizprosnim sporom z braneško mauerburško gospodo uspel obdržati »stare« pravice in privilegije, kmečki podložniki, ki so dobro gospodarili, pa so tlako in obveznosti podjetno pretvorili v plačljive zneske.

Predstavljena so porekla posameznih plemiških rodbin, rodovniška drevesa in nazadnje tudi njihove usode: Schweinbeck, Rindscheit, Allapy, Zrinski, Drašković, Frankopan, Ratkay, Mauerburg, Codroipo in drugih, ki so si z zaslugami ali vnetim trudom želeli pridobiti plemeniti naslov.

Šaljivi vaški grbi v Prlekiji

Publikacija Srečka Pavličiča iz l. 2020 nam predstavlja grbe ali »znaméja«, kakor jim pravi preprost človek, in so svojstvena posebnost prleške pokrajine in njene nesnovne kulturne dediščine. O njih se je pisalo že v 18. stoletju.
Šaljive in norčave zgodbe, ki so krožile med ljudmi, so slej ko prej dobile likovne podobe: cvenska račica, babinska rüsa, medved na lanci, pristavski mak, medica v Stročji vasi, rovaš na Podgradju, slamnjaški slavič, radomerski piškur, kapela v Železnih Dverih, zlatokop na Spodnjem Kamenščaku, cezanjevska beluga, stolpič v Noršincih.

Moj dan

Leta 2020 je bil pod mentorstvom akademske slikarke Judite Karba izdan katalog 16 umetnikov likovne sekcije Silvo Prelog Ljutomer, ki deluje že več kot 40 let.
Vsak od udeležencev je na svojstven način ujel utrip dneva. Nastala dela so že na prvi pogled raznolika: od realističnih potez čopiča, grafik do nekoliko zasanjane abstraktne domišljije.

Trstenjakova zapuščina

V pričujoči publikaciji Srečka Pavličiča iz l. 2019 so predstavljene izvirne fotografije in zapisi o bogati umetniški zapuščini slikarja Anteja Trstenjaka v lasti občine Ljutomer.

Enega najboljših slovenskih akvarelistov in največjega slikarskega poeta Prlekije, ki se je rodil 29. decembra 1894 v Slamnjaku in umrl 4. decembra 1970 v Mariboru, kot svojega zelo cenijo tudi Lužiški Srbi v Nemčiji (Budyšin), prav tako Čehi, saj je upodobil nešteto dragocenih podob lužiškega življenja z izjemno lepimi narodnimi nošami.

Njegov cenjen slikarski opus zajema več kot 900 del, ki so v zasebni lasti ter v lasti umetnostnih galerij in muzejev od blizu in daleč.
Zbirko 26 Trstenjakovih umetniških del si lahko ogledate tudi v prostorih knjižnice.

Na naslovnici publikacije:
Gabrijel Kolbič: portret slikarja A. Trstenjaka
bron, v 35 cm, 1981

Dve graščini, en zidar

Domoznanec Srečko Pavličič je leta 2019 v publikaciji objavil izbrane fotografije, dokumente in krajše zapise o gradovih, dvorcih in najstarejši ljutomerski plemiški hiši na Starem trgu.

Ljutomer z okolico se ponaša z dvema srednjeveškima gradovoma Dolnji grad ( Vardov grad po zadnjem lastniku zdravniku in častniku avstro-ogrske vojske dr. Pavlu Varda) ter Gornji grad ali grad Branek, ki velja za nekdanji najmogočnejši grad v ljutomerski okolici.

Avtor pravi: »Če k tem graščinam dodamo še dvorec v Babincih in na Cvenu, vahtarico torej stražnico nad trgom, ki je v kleteh imela tudi ječe, majerije na Moti, verjetno tudi v Pristavi (Mayerhof) in na Benetku (ovčarnica), ob tem pa še vsaj eno gosposko (plemiško) hišo v Ljutomeru (pl. Stremnizberg) ter strelske dvorce, kmalu postanemo deželica gradov.«

O ljutomerski cerkvi

Avtor Srečko Pavličič nas v publikaciji iz l. 2019 z izbranimi vsebinami in fotografijami ljutomerske župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika popelje skozi dinamično zgodovino cerkve, katere kronologija se prične v 13. stoletju s prvotno romansko cerkvijo, nato pa je skupaj s trgom in okolico doživljala številne udarce naravnih ujm ter vpade in pustošenja divjih ljudstev.

Umetnostni zgodovinarji in drugi poznavalci sakralne umetnosti so bili vedno prepolni izzivov ob raziskovanju notranjosti in zunanjosti cerkve, katere veduto zaključuje zunanja kapela sv. Florijana, ki je vpeta v dva baročna vhoda z oboki, kipi in stopniščem s trga, kakor je bilo to nekoč pozidano kot »moški« in »ženski« vhod na cerkveno dvorišče oz. nekoč pokopališče.

S pečatom udarjeno

Zanimiva publikacija Srečka Pavličiča iz l. 2019 nam predstavi izbrane primere pečatiranja na javnih listinah vaških sosesk bližnje okolice Ljutomera v 19. in 20. stoletju, kakršnega z manjšimi spremembami poznamo še danes.
Pečati, ki jih arhivsko ljutomersko gradivo pozna vse od 13. stoletja dalje, so javnim ali zasebnim zapisom dajali posebno pomembnost, poudarjali moč in hierarhije.

V gorice gremo

Avtor Srečko Pavličič nas v pričujoči brošuri iz l. 2019 seznanja o manj znanih elementih in posebnostih vinogradništva, kakor se je odvijalo skozi čas in stoletja, in kakor je to aktualno še danes. Odnosi, ki so jih vinogradniki skozi čas doživljali, naj gre za vinogradniško pravo (vinogradniški predpisi so bili v srednjem veku zajeti v Gorske bukve), stan, dejavnost ali trgovino, so zelo kompleksni, avtor pa jih je nadgradil zgodovinskimi fotografijami in dokumenti.

Dobimo se pod “vüro”

Avtor Srečko Pavličič v publikaciji iz l. 2019 na zanimiv in hudomušen način predstavi pojavnost prvih stolpnih ur v Ljutomeru pa vse do današnjih časov.

Pravi takole: »Čeprav nimamo obsežnih pisnih zaznamkov ali slikovnega arhivskega gradiva glede ljutomerskih javnih ur, lahko iz skromnih osnutkov in naključnih zapisov ter fotografij marsikaj ugotovimo. Prva javna stolpna ura je bila gotovo tista na zvoniku farne cerkve sv. Janeza Krstnika. Na stari grafiki G. M. Vischerja iz leta 1681 bi jo sicer težko prepoznali, a sočasna kolorirana veduta to potrjuje.«

Coprnico na ogenj!

Avtor Srečko Pavličič v publikaciji iz l. 2019 tokrat posega v ljudsko slovstvo, kaj je bila coprnija, kako se je sploh copralo in delalo uroke.

Lov na čarovnice, v najbolj žalostnem, surovem in zločestnem obdobju zgodovine Ljutomera, kjer so si roke podajali neznanje naravnih zakonitosti, vraževerje, zavist, hudobija, škodoželjnost, izprijena želja po moči in pohlepu, je pri nas eskaliral do nerazsodnosti, saj smo daleč naokoli pomorili največ »grešnih duš«. Uboge žrtve, velikokrat ničesar krive, so doživljale mukotrpne in izživljajoče se procese, kakršne si danes lahko prikličemo le še v najhujših morah.

Dolgo obdobje preganjanja je pustilo svoj pečat v ljudskem izročilu, predvsem pa v značaju prebivalcev. Še danes se najde kdo, ki temu ali drugemu dogodku doda podznak čarovništva.

Prvi slovenski tabor v Ljutomeru 1868

To je interno promocijsko gradivo splošne muzejske zbirke, povzeto po javno razstavljenih muzejskih vsebinah.

V času zapisano

Avtor Srečko Pavličič v publikaciji iz l. 2019 predstavlja nabor manj znanih javnih listin in podobnih zapisov Ljutomera in okolice od 13. do 20. stoletja.
Ljutomer z okolico je v starih pisnih virih prepoznan že v 9. stoletju, čemur nekateri zgodovinarji oporekajo. Od 13. stoletja se zapisi o kraju, okolici, ljudeh in dogodkih vrstijo v čedalje večjih količinah in oblikah.
Trški in okoliški arhiv je več kot solidno ohranjen vse od 15. stoletja dalje, včasih v celoti, spet drugič v fragmentih. V njem najdemo svoje korenine, življenje in delo naših prednikov ter razmere našega okolja.

Ljudje od blizu in daleč

Z naborom nekaterih osebnosti, ki so zaznamovale preteklost Ljutomera in ožje okolice od 17. do konca 19. stoletja je avtor Srečko Pavličič nekatere izmed njih iztrgal pozabi.
Med njimi najdemo župane, tržane, kroniste in pisarje, narodnjake, zdravnike in kirurge, odvetnike, učitelje, člane magistratov, veleposestnike, oskrbnike in upravitelje graščin in posestev, strokovnjake raznih strok, ved in umetnosti, pa tudi žrtve vojnih ujm.

Kronologija se prične z Antauer Franc Mihael (*1693), priženjen Mariborčan, bogat trški usnjar z usnjarno tudi v Štrigovi do Žuža Jurij Primož(+1701), sin kamniškega meščana, oskrbnik beneškega imetja in dvorca na Cvenu, njegov sin Jožef Filip Ignac, gospoščinski pisar.

Prvi slovenski tabor v Ljutomeru 1868

To je interno promocijsko gradivo splošne muzejske zbirke, povzeto po javno razstavljenih muzejskih vsebinah.

Ljutomerski grb

Srečko Pavličič, odličen poznavalec domoznanstva, zgodovine, etnologije in drugih eksplicitnih znanosti nas v publikaciji iz leta 2018 seznanja s pravili in zakonitostmi grboslovja ali heraldike. Ta se je pričela porajati v zgodnjem srednjem veku , ko so vladarji in plemstvo začeli uporabljati lastna prepoznavna znamenja, ki so še posebej služila namenu v času bojevanja, saj se je zaveznik ali sovražnik že od daleč prepoznal po praporju ali izrisanem znamenju na ščitu.

Zgodovinarji dokazujejo, da se Ljutomer v starih listinah omenja že v 9. stoletju, čeprav je v strokovni literaturi obveljalo, da je bila prva omemba imena leta 1242, omemba kraja leta 1249 in omemba trga s trškimi pravicami leta 1265. V vseh časih je trg Ljutomer uporabljal grb v uradne in druge javne namene.

Skozi čas sledimo zanimivim opisom ali blazonom grba z glavnimi osnovnimi liki (enorog, zmaj, tri grozdne jagode ali tudi trije pfenigi – kovanci) in s spreminjajočimi se značilnostmi.

Taborsko gibanje na Slovenskem

Ob 150. obletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru je bil leta 2018 izdan ponatis publikacije z izbranimi vsebinami po izdaji leta 1981, ki ovekovečuje narodno buditeljstvo, preporod in politično gibanje Slovencev v drugi polovici 19. stoletja.

Širom Slovenije je v obdobju 1868 – 1871 ljutomerskemu taboru sledilo še 17 drugih. Tri-letno obdobje taborskega gibanja je Slovence prvič celovito združilo v zahtevah po skupnem narodu, domovini, jeziku, šolstvu, zakonodaji in upravi ne glede na takratno pisano razseljenost po pokrajinah.
Vodilna moč intelektualcev iz vseh družbenih okolij je previdno in s spretno organiziranimi političnimi manevri združila množice v boju za vrednote, ki so jih drugi že imeli.

Naslovnico krasi fotografija iz začetka 20. stoletja (cca1905) priznanega ljutomerskega fotografa, založnika, kronista in rodoljuba Alfreda (Alta) Huberja (*1860).

Boj s Turki v Babjem klancu

Srečko Pavličič je l. 2017 z lirično melodiko in zgodovinsko buditeljsko bojevitostjo ovekovečil znameniti boj trdoživih prleških žensk (bab) v jeruzalemskem Babjem klancu.

Odlomek

… Bilo je leto 1664. Poletje je z avgustovsko vročino sušilo gorice in mehčalo prve grozdne jagode. Ljudje so bili prestrašeni. Naše kraje so spet napadli Turki. Strašni so in neusmiljeni. Ropajo, požigajo, koljejo. V Jeruzalemske gorice se je ob večerih valil dim z ravnice, tudi Lotmerk je gorel.
Petek. Na ta dan je človek še boga na križ pribil. Od hiše do hiše se je širila novica, da so Turki spodaj pri Dravi. Mladi in stari, vsi so hiteli gor na zid cerkvice na Jeruzalemu. Otroci so jokali, kaplan je vlekel vrv in zvonil. Slišale so se litanije. Moških je bilo malo.
Mnogo je bilo pobitih v prejšnjih letih.

Po brebrovniški grabi je bežala v zavetje še zadnja skupina. Prlečka Gera je stopala z moškim korakom. Na rami je nosila sekiro drvnjačo. Vsakemu Turku, ki bo prilezel na obzidje, bo presekala glavo. Vajena je bila dela in boja…

Naslovnica: Anton Čeh: Babji klanec, pred 1920, kopija

Kruci na Murskem polju

Mursko polje je bilo skozi zgodovino zmeraj na mejnem deželnem pasu, hkrati pa željnem območju s stanovitno plodnostjo pridelkov, kjer lakota ljudstvo ni teptala kot drugod, predvsem čez reko Muro.
Divji ogrski vstajniki kruci so našo pokrajino med leti 1685-1712 večkrat plenili, rušili in počeli grozodejstva, da se je ljudem ježila koža.

Takole teče ognjevita pripoved rodoslovca in zgodovinarja Srečka Pavličiča:
… Sredi največjega boja je bil Zoltan. Kamor je zasekal njegov meč, še krika ni bilo, le truplo je topo padlo na tla. Od besa in lakote po krvi je bil sam kot kri. Zaripel je gledal vse okrog sebe in ubijal brez milosti. Železna srajca se je kak trenutek zableščala v vzhajajočem soncu, a že jo je zalil naslednji curek krvi. Nihče mu ni mogel blizu, nihče mu ni bil enak. Prava zver!

Naenkrat je v bojni metež zajahal trški sodnik Gregor. Ni bil vajen boja, še lasuljo je imel na glavi.. A v roki je držal nevarno orožje. Mala mušketa s težko svinčeno kroglo je bila to – in že je počilo!…

Naslovnica: Domnevni boj s Kruci (1704), avtor neznan, kopija

Zmaj v ljutomerskem grbu

Hudomušna pripoved Srečka Pavličiča o lintvoru, ki povzroča vrlim Lotmeržanom sive lase.
Takole se začne:

Veste, tam v Lotmerku blizu Kumerske grabe je ena velika jama. Domačini ji pravijo Pekel in se ji izognejo že na daleč. Globoka je in temna, hlad se širi iz nje po bližnjem gozdu. Včasih kdo na vhodu zakriči v globino, da iz jame odmeva: »Aj, aaj, aaaj …!«
In takrat se ljudje spomnijo stare zgodbe, starejše od samega Lotmerka.

Gor po slemenih nad Kumersko grabo so Lotmeržani od nekdaj imeli najboljše gorice. Sončne lega so krepile vinsko trto, da je dajala najslajše grozdje za vino, zlatega ljutomerčana, ki so ga radi pili blizu in daleč.

Ilustracije: Srečko Pavličič

Enorog v ljutomerskem grbu

Zgodbe, ki jih avtor Srečko Pavličič tke in poustvarja iz ljutomerskega graba, se nadaljujejo.

Enorog, to bajeslovno bitje, ki je še kako povezano s prleško vznesenostjo in zagnanostjo, doživlja nove hudomušne izzive, ki pravijo takole:

Še pomnite, a ne?
Lotmeržani so hudega lintvora, ki jim je vino popil, nazadnje ujeli in zaprli spodaj v občinski kleti. Tam je nazadnje le dal mir.
Kako pa je bilo z onim šimlom, belim konjem, ki so mu na gobec zvezali vrbovo koreniko, da se je svetil v temi in zmaja premamil v past?
To vam je šele štorija!

Šimel je bil od takrat v Lotmerki pravi junak. Nič več ga niso vpregali in priganjali k delu, dajali so mu le najboljšo hrano. Ona vrbova korenika, ki jo je še vedno nosil zvezano na glavi, pa mu je sčasoma postala všeč. Še huje! Domišljati si je začel, da je nekaj posebnega med vsemi lotmerškimi konji. Pa je dvigal glavo in se svetil v temi kakor lehterna. Poleg je rezgetal in udarjal s kopiti, da se je vse iskrilo…

Popivanje v grajski kleti
Trinkgelage im Burgkeller

Zgodba, ki jo je Rafael Pavličič izdal po ljudski pripovedi, je tkana v tipičnem prleškem duhu in vzdušju v ljutomerskem gradu nad Ciperpajnskim gozdom:

… Mogočni sivi grad je od starih časov stal na strmem hribu. Trdno zidan je bil in v njem so gospodovali visoki gospodje. Kamorkoli so se ozrli, vse je bilo njihovo. Spodaj proti Muri in Ščavnici so bila njihova široka polja, stoletni hrastovi gozdovi in številne vasi s podložnimi kmetijami.
Gor proti Jeruzalemu so se raztezale njihove gorice, kamor je segel pogled.
Vsega je bilo v izobilju.
Tisto leto je bilo toplo in milo.
Pozno jesensko sonce je pozlatilo vinograde in grozdje je dozorelo v sladke jagode medenega okusa. Med huškanjem so ga pobirali in iz njega stisnili dišeči mošt. Do sv. Martina je dozorel v žlahtno vino, da takega nihče ni pomnil. Kmalu je nastopila mrzla zima, a že po pustu se je Prlekija odela v sveže zelenje.
Vina pa ni zmanjkalo.
Grajski so ga veliko prodali, še več pa sami popili.

Ljutomer z okolico
»po poti dobre volje«

Leta 2017 izdani katalog nam razodeva poglavitne znamenitosti pokrajine in predvsem Ljutomera, v narečju Lotmerk, nekoč nemško Luttenberg, »metropoli Prlekije.

Pristno avtohtonost nagrajujejo odlične slike fotografinj domačink Marije Tivadar in Sare Vinkovič.

Lotmerk, Prleki in gorice

Hudomušna pripoved Srečka Pavličiča se nagajivo prične takole:
»To je bilo že zdavnaj. Takrat so po svetu hodili še svetniki, a tudi hudobcev ni manjkalo.
Lotmerka še sploh ni bilo, le na prisojni strani hriba Kamenščaka so si ljudje postavili nekaj lesenih hišk, ometanih z ilovico. Nekje med njimi je bival črn hudobec Lud po imenu. Šilasta ušesa je skrival pod razmršenimi lasmi, pogled je imel prav kačji, izpod umazane srajce se mu je včasih videl kocinast rep. Namesto podplatov je imel kozja kopita kot vsi drugi hudobci. In med ljudi je prinašal same nevole. Sprl je sosede, pocepetal posevke, ženskam razbijal lončene sklede, nagajal otrokom in jih vlekel za lase, živini je med krmo pomešal ščipkove trne, vsepovsod je vnašal prepir, jezo in razprtije…

Trije bratje

Avtor Srečko Pavličič je domačo ljudsko pripoved leta 2014 priredil ilustracijam pokojnega slikarja Alojza Makoterja, ki jih je ustvaril v svojih osnovnošolskih letih.

Takole se začne:
… So bili trije bratje, trije živahni fantje iz Cezanjevcev. Tam spodaj so živeli v napol podrti očetovi koči, mati jim je umrla. Kar so imeli, so sproti nosili v usta, pa še tega je bilo vedno premalo. Hanzek in Tunek sta bila starejša, Rokec najmlajši. Ta je bil najbolj živahen, vedno dobre volje in nasmejan, pripravljen za vsako delo in veselje, starejša brata pa sta se izmikala opravilom, posedala, se skrivala in nagajala.
Nekega dne jih je oče poklical k mizi.
Pa je rekel: »Deca moja, zrasli ste. Treba bo s trebuhom za kruhom, blizu in daleč. Sem slišal, da braneški gospod nucajo pastirja na gradu. Za eno leto paše dajo vsak dan kos kruha, poleti hladno geršlovo župo, pozimi toplo fižolovo, pa klobaso za vrat ob vuzmu in božiču, poleg tega pa še dva srebrnika.« …

Leta 1905 je nastal prvi slovenski film

Leta 2009 in leta 2013 je bila s snovanjem muzejskega sodelavca Antona Ratiznojnika izdana zgibanka o zbirki fotografij in filmov pionirja slovenskega filma dr. Karola Grossmanna.
Leta 1905 je dr. Grossmann z okna svojega stanovanja posnel film Odhod od maše v Ljutomeru, istega leta pa še film Sejem v Ljutomeru. Tretji film, Na domačem vrtu, posnet leta 1906, prikazuje deklici (Grossmannovi hčerki Drago in Boženo), ki tekata od vrtnega paviljona proti kameri, sina Vladimirja in Grossmannovo ženo.

V njegovi zapuščini pa se je ohranilo kar 269 velikoslikovnih diapozitivov s portreti njegovih otrok, žene, sorodnikov in prijateljev, z avtoportreti, upodobitvami javnih dogodkov v Ljutomeru in s posnetki prleške pokrajine.

Poštni nabiralnik št. 25

Za lastnike poštnih nabiralnikov in psov je dramsko besedilo Deana Horvata iz l. 2009 kot naročeno, saj na slikovit način prikazuje dogodivščine na hišni številki 25.

Splošna muzejska zbirka Ljutomer

Ljutomerčani in vsi, ki živimo v neposrednem utripu svojega občinskega središča, veliko pridobivamo s stalno muzejsko zbirko.
Skozi premišljen prikaz dolgega zgodovinskega obdobja se lahko ozremo v zdavnaj minule čase in ob velikih dejanjih, dogodkih in vsem zgodovinskem vrvežu, ob katerih so minevala stoletja našim prednikom, spoznamo veliko dobrega, sploh pa se znova in znova spomnimo.

Likovna monografija Vladimirja Potočnika (1943-2022) je izšla ob slikarjevi 70-letnici.

Slikarja odlikuje skrivnostno učinkovanje večplastnosti barv, njeno nanašanje in plastenje od zgodnje mladostne dinamike z ekspresivno figuraliko, preko zrelega, intimno doživetega lirizma in občutene poetičnosti prleške krajine.

11 slikarjev Prlekije

Katalog likovne razstave iz l. 2008 z besedo in sliko predstavlja nekdanje in trenutne delujoče akademske likovne umetnike v Ljutomeru in okolici.

Bogastvo prleškega likovnega umetniškega ustvarjanja ima stoletja stare korenine. Tu je ustvarjal že baročni slikar portretist Jožef Digl. Znana imena bolj pomembnih sosednjih mest od Gradca do Ptuja so prav tako našla v Prlekiji plodna tla za svoja dela, med njimi slikar Hans Adam Weissenkirchner, kipar Franz Abraham Schakhar, Jožef Holzinger in Janez Jurij Straub.

Ukaželjni in nadarjeni mladeniči prleške ravnice in vinogradniških gričev so se posebej po burnih političnih in narodnobudnih dogodkih v 19. stoletju pogumno odpravili v svet po znanje. Preverjeni in potrjeni so se vračali domov in ustvarjali: Anton Čeh, Roman Fekonja, Franc Košar, Ante Trstenjak, Ivan Žabot, Vladimir Potočnik , Vladimir Potočnik, ml., Zlatko Gnezda, Katja Sudec, Mitja Ficko, Ignac Premoša, Vitomir Kaučič in drugi.

Ignac Premoša

Kataloga slikarjevih slik iz obdobja 1974-2007

Premoša je slikar, ki v odmaknjenem zatišju burnega sveta stremi k svojstvenemu osebnemu izrazju. Motiviko mu predstavljajo podobe ženskih aktov, ptic, flore in faune, konjev v vseh situacijah gibanja ter preobrazbe narave.

V njegovem slikarstvu se prepleta poetika ženskih likov z impresijo občutene narave z žarečo vizijo pokrajine, ustvarjene v avtorjevem hipnem notranjem vzgibu in občutenju, ki ni nikoli ponovljiv.

Telesno vzgojno društvo Partizan v Ljutomeru 1945-2003

Publikacija, ki jo je zapisal zgodovinar Anton Ratiznojnik, in je bila izdana v sodelovanju Telesno vzgojnega društva Partizan Ljutomer in Zavoda za kulturo Ljutomer, opisuje delovanje društva kot naslednika Sokola in Orla v novih časih in družbeno spremenjenem okolju.

Začetki telesnovzgojne dejavnosti segajo pri nas že v 19. stoletje, vendar se je organiziran začetek začel 15. avgusta 1903 z ustanovitvijo Murskega Sokola. Nekaj pozneje je bilo ustanovljeno društvo Orel. Obe društvi sta bili politično nasprotni, vendar pomembni tudi kot narodni buditeljici. Njuno dejavnost je prekinila 2. svetovna vojna.

V povojnem obdobju, ki je bilo zelo pestro, ima največ zaslug za dvig telesnovzgojne dejavnosti v Prlekiji Tone Žnidarič, ki je bil republiški inštruktor Fizkulturne zveze Slovenije. Skrbel je za organizacijo v društvih, usposabljanje strokovnih kadrov, vodil tečaje, organiziral nastope in povorke, bogatil okolje z novimi športnimi panogami.

O dedu, ki je metle vezal

Knjižničar in domoznanec Srečko Pavličič je leta 2002 v sodelovanju z akademsko slikarko in pedagoginjo v kulturi Katjo Bednařik Sudec poustvaril zgodbo, ki se pripoveduje iz roda v rod v domačem pristavškem okolju. Gre pa takole:

Stari so jo radi pripovedovali. Tisto o dedu, ki je metle vezal. Pozimi, ko ni bilo drugega dela.
Živel je nekoč ded, ki je metle vezal.
Naj še povem?
Jaaa!
Je šel že zjutraj v berek in rezal brezove šibe.
Naj še povem?
Jaaa!
Vezal je metle vse popoldne in jih deval na držaje.
Naj še povem?
Jaaa!
S starim biciklom jih je odpeljal v Lotmerk na sejem.
Naj še povem?
Jaaa!
Na poti domov pa kar na lepem sreča medveda.
Naj še povem?
Jaaa!
In je ded gledal medveda, medved pa – deda!
Naj še povem?
Jaaa!¸

Živel je nekoč ded, ki je metle vezal…

Tamburaši v Ljutomeru in okolici skozi čas

Publikacija iz l. 2002 predstavlja različne tamburaške zasedbe v mestu in okoliških vaseh, način igranja ter značilen tamburaški glasbeni sistem. Značilni zvoki tamburašev nas na Murskem polju spremljajo skoraj ob vsakem družbenem dogodku in ob najrazličnejših priložnostih.

Do izdaje ni bilo o dotičnem ljubiteljskem muziciranju skoraj ničesar zapisanega, prav tako je bilo tudi malo zbranega slikovnega arhivskega gradiva.

Ena o čamugah

Knjižničar in domoznanec Srečko Pavličič je leta 2001 v sodelovanju z akademsko slikarko in pedagoginjo v kulturi Katjo Bednařik Sudec zapisal in poustvaril strašljivo zgodbo iz bogate kulturne dediščine Prlekije. Ta je neverjetno bogata, toda marsikaj, kar se pripoveduje in tudi izgublja, še ni zapisano.

Čamuge so strašne. Uh!
Oči se jim ognjeno bliskajo, kremplji praskajo.
Kričave priletijo in te odnesejo.
Doli po berekih so, tam na poli.
V poznem poletju in rani jeseni jih vidiš in čuješ.
Ponoči.

Otava je pospravljena.
Je čas paše.
Pastirci pasejo krave po mejah in pokošenih travnikih.
Čisto so se zaigrali.
Podijo se naokrog, na pašo so pozabili.
Do mraka.

Naenkrat med drevjem završi.
Zacvili do nebes!
Čamuge so tu!

Zgrabijo poredne pastirce in odletijo z njimi.
Po berekih švigajo.
Nič več se jih ne vidi.
Otroke potisnejo v votle vrbe.
Vrasli se bodo.
Njihovi žalostni obrazi zrejo v svet iz lesenih grč.

Deca bodite pridni!
Da čamuge ne pridejo tudi po vas.

Vaški grbi v Prlekiji

Prlekija se ponaša z neštetimi značilnostmi in posebnostmi, kakor jih najdemo le malokje po svetu. Brez primere, živopisani in hkrati skrivnostni pa so hudomušni vaški grbi, ki kot enkratno ljudsko izročilo v besedi, priložnostni sliki in običajih ostajajo med Prleki od nekdaj.
Čeprav grbi vasi Prlekije nimajo heraldičnega izvora, pa jih je delovna skupina strokovnjakov in študentov Univerze Ljubljane in Zavoda za kulturno in izobraževanje Ljutomer leta 2001 skozi skupni projekt kot svojstveno uganko ponovno sistematično »odkrivala in razodevala.«

Telovadno društvo Sokol v Ljutomeru 1903-1941

Leta 2000 nastali zbornik zgodovinarja Antona Ratiznojnika skuša na osnovi dokumentov, časopisnih virov in literature podati pregled delovanja liberalnega Murskega Sokola Ljutomer, kasneje imenovanega tudi Telovadno društvo Sokol v Ljutomeru, kot enega najstarejših in najaktivnejših sokolskih društev v SV Sloveniji.

Razen bogate telesnokulturne dejavnosti je društvo gojilo tudi zelo razvejano kulturno dejavnost, ki so jo ustvarjale številne generacije vseh slojev prebivalstva.

Telovadno društvo Orel in katoliška kulturno prosvetna društva v Ljutomeru 1912-1941

Leta 2001 nastali zbornik zgodovinarja Antona Ratiznojnika povzema pestro delovanje katoliških društev ter zaslužne posameznike. Društvo Orel je nastalo leta 1912 kot konkurenčno društvo starejšemu vrstniku Sokolu, nastalemu leta 1903. Orel je bil samo načelo, tako kot liberalni Sokol, v svojem osnovnem poslanstvu nepolitična organizacija.

Tünfl mlaka

»Ja, pej! Tota pa je!« je rekel avtor, knjižničar in domoznanec, Srečko Pavličič, ki je leta 2000 v sodelovanju z akademsko slikarko in pedagoginjo v kulturi Katjo Bednařik Sudec zapisal in poustvaril pripoved Štermanovega Frančka (1903-1972) iz Pristave, ko je otrokom pripovedoval zgodbo o nastanku mlake Tünfl (na starem katastrskem zemljevidu iz 19. stol.), ki se skriva med drevjem in polji na koncu Pristave proti Moti.
O krajevnih legendah v zapuščini kulturne dediščine Prlekije malo vemo, čeprav še živi med ljudmi.
Tale zgodba je preprosta in lepa kakor vse, kar je pristnega.

Črna in temna je Tünfl mlaka.
Čisto na koncu vaških njiv leži.
Stari debeli hrasti jo senčijo. Hladijo.

Nekoč, davno prej, je bila na tem mestu vasica.
Ilovnate hiške so se stiskale ena k drugi. Krite s slamo.
Skoraj dotikale so se Babjega Ložiča, neprehodnega gozda.

Poletno popoldne je privršala nevihta.
Oblaki so sedli do tal in bliski so žgali nebo.
Dež, toča!

Voda je zalila vasico.
Pogreznila se je in iz mlake je štrlel le zvonik kapelice.
Pa križ na vrhu.

Nekega dne je mlada dekla v mlaki prala perilo.
Namakala je cunje in pokala po njih.
Prav nemarna je bila in grdo je gledala.

Pa se ji je cunjica zapletla v križ zvonika sredi mlake.
Strgala se je.
In dekla je pričela na ves glas preklinjati.

Takrat pa se je mlaka zbudila.
Voda se je razburkala, tla so se zamajala.
Zvonik se je pogreznil z deklo vred.

Pravijo, da se še sliši zvonjenje iz mlake.
Ob hudi uri.
In dekla da več ne preklinja, ampak čisto tiho joče.

Pozabljeno v predalih

je zbor ljudskega izročila in ustvarjanja priložnostnih avtorjev iz Prlekije. Gre za predstavitev doslej neznanih in na novo obdelanih vsebin v treh zaporednih zvezkih, ki jo je vodila in uredila Jasna Branka Staman.
Zbiralci gradiva so pobrskali po skrinjah, podstrešjih, kleteh, zaprašenih omarah, jih prezračili, da je na pozabljene in porjavele liste spet posijala svetloba. Nemalokrat je pesmi in druge ljudske pisala okorna, komaj šolana roka, kdaj drugič pa se je doživelo presenečenje nad prečudovitimi pisavami.

Ljudska pesem je živa pripoved o naši zemlji in življenju, kulturni preteklosti. Pomirjala je otroka v zibelki, svarila mlade pred skušnjavami življenja, tolažila razočarane, tešila ljudi in jim dajala voljo do premagovanja vsakdanjih tegob, čustvovala s starimi in jokala ob grobovih umrlih. Ljudsko slovstvo se je ohranjalo iz roda v rod, od pevca do pevca tako ob vsakdanjih dnevih kot praznikih. Trdoživo je vztrajalo, vedno znova nastajalo, se živahno porajalo in spreminjalo.

Zavod za kulturo in izobraževanje Ljutomer : Gimnazija F. Miklošiča Ljutomer : Zavod za odprto družbo Slovenije : Ustanova dr. Antona Trstenjaka, 2000-2002

Čarovništvo nekoč magija danes

Je raziskovalno delo ljutomerskih gimnazijcev in knjižnice Ljutomer, ki poskuša definirati vzroke za pojav in preganjanje verovanja v čarovništvo, ob tem pa ugotavlja, koliko tega je še dandanes prisotno v genetiki in metamorfoznih oblikah v navadah, predsodkih in podzavesti ljudi.

Taborsko gibanje na Slovenskem: muzejska zbirka

Leta 1981 je bila izdana publikacija z izbranimi vsebinami, ki ovekovečuje narodno buditeljstvo, preporod in politično gibanje Slovencev v drugi polovici 19. stoletja.

Širom Slovenije je v obdobju 1868 – 1871 ljutomerskemu taboru sledilo še 17 drugih. Tri-letno obdobje taborskega gibanja je Slovence prvič celovito združilo v zahtevah po skupnem narodu, domovini, jeziku, šolstvu, zakonodaji in upravi, ne glede na takratno pisano razseljenost po pokrajinah.
Vodilna moč intelektualcev iz vseh družbenih okolij je previdno in s spretno organiziranimi političnimi manevri združila množice v boju za vrednote, ki so jih drugi že imeli.

Naslovnico krasi fotografija iz začetka 20. stoletja (cca 1905) priznanega ljutomerskega fotografa, založnika, kronista in rodoljuba Alfreda (Alta) Huberja (*1860).

V gorice gremo

V letu prleških vrednot in vinske kulture v občini Ljutomer (2022) je naša ustanova izdala razširjeno izdajo z istim naslovom iz leta 2019.

Seznanja nas z barvito zgodovino vinogradništva na izjemnih pogojih prleške zemlje in sonca, z manj znanimi elementi in posebnostmi vinogradništva, kakor se je odvijalo skozi čas in stoletja, in kakor je to aktualno še danes.

Odnosi, ki so jih vinogradniki skozi čas doživljali, naj gre za vinogradniško pravo (vinogradniški predpisi so bili v srednjem veku zajeti v Gorske bukve), stan, dejavnost ali trgovino, so zelo kompleksni, v brošuri pa so nadgrajeni z zgodovinskimi fotografijami in dokumenti.

Društvo vinogradnikov in prijateljev vina Ljutomer

Ob 150-letnici Društva vinogradnikov in prijateljev vina smo izdali zloženko, ki nas popelje skozi pestro kronološko zgodovino vinogradništva in vinarstva v Prlekiji (daljnjega 15. avgusta 1872 se je imenovalo Weinbauverein in Luttenberg).