Alenka Čurin Janžekovič je predstavila »poslovilno knjigo«: Sam bog naj jo
bere tudi v Splošni knjižnici Ljutomer.
O gospe Alenki Čurin Janžekovič smo že veliko prebrali. Poznamo jo kot upokojeno učiteljico in ravnateljico, ki je bila vedno srčno predana temu poklicu. Ples, klavir, petje in zganjanje neškodljivih norčij, prepojenih s humorjem, so ji življenje bogatili na način, da nas lahko skozi svojo zgodbo nauči – kako res ŽIVETI.
Knjigo je po nareku Alenke zapisala Petra Škarja. Opisala je svoje življenje pred boleznijo in z njo, s pomembnim poudarkom na želji, kako želi zaredi nje končati prav to svoje življenje.
Kot pravi sama, se ne boji umreti, strah jo je bolečega nemočnega umiranja, zato je pomoč poiskala v Švici, v organizaciji Gignitas, ki neozdravljivo bolnim in trpečim omogoča dostojno smrt.
Ga. Alenka je javnosti znana po prizadevanjih za sprejetje Zakona o pomoči pri
prostovoljnem končanju življenja. Ko utemeljuje pravico ljudi do prostovoljne smrti v primeru hude, neozdravljive bolezni in s tem povezanega trpljenja. Oba z možem Marjanom sta člana društva Srebrna nit, katerega je predsednica ga. Biserka Marolt Meden, ki je gospo Alenko prijazno pozdravila na današnjem večeru.
Evtanazija ni le beg pred bolečino, je predvsem zgodba o ljudeh, ki življenja ne zmorejo več živeti. To so zgodbe ljudi z vseh koncev sveta. Njihov skupni imenovalec pa je neznosna bolečina, fizična ali psihična, ki jih pripelje do končnega sklepa. Evtanazija je še vedno tabu. O njej nočemo govoriti, saj so zgodbe za njo prehude, svetost življenja pa za številne nedotakljiva.
Pogovor je vodila Vesna Laissani. Za glasbo pa sta poskrbela Karmen in Jože Sreš.
Vsi prisotni smo večer zaključili in zapeli Alenkino najljubšo pesem: Kje so tiste stezice,…
Hvala gospa Alenka vam in vašemu možu Marjanu, da sta svojo zgodbo delila z nami. Ste ženska z VELIKO ZAČETNICO.
Zapisala: Sonja Rožman, Splošna knjižnica
Foto: Arhiv knjižnice